Popotnik na poti v Damask

Britansko-sirski pisatelj in aktivist Robin Jasin Kasab je eden najbolj vplivnih analitikov dogajanja v arabskem svetu in predvsem v svoji Siriji, kjer brutalna in v medijih vse manj navzoča vojna že sledi iraškemu in bošnjaškemu scenariju. Štiriinštiridesetletni Robin, ki živi na Škotskem, je avtor izjemnega romana Pot v Damask (Road to Damascus) in ustanovitelj številnih aktivističnih blogov in spletnih strani.

Pogovarjala sva se o boleči usodi njegove države, razlogih za vojno, krivdi evropske levice, razgradnji osebnosti in družbe v času vojne ter dnevu po morebitnem padcu predsednika Bašarja al Asada.

Ste gledali zadnji televizijski intervju predsednika Asada za turško televizijsko mrežo, v katerem je deloval bolj agresivno in odločno kot kadar koli doslej, hkrati pa je s širitvijo konflikta neposredno zagrozil tudi sosednjim državam? Kako razumete njegovo novo samozavest?

Videl sem le del intervjuja. To je bilo povsem dovolj. Vsake toliko časa da velik intervju, vedno pa govori velike neumnosti, totalno sranje. To, kar govori, sploh nima nobene informativne vrednosti. Informativno je pomembno, da je v Siriji vsak dan ubitih od sto do dvesto ljudi. Mediji to zelo radi izpustijo, ko pa se oglasi Asad, vsi dobesedno požirajo njegove besede. Asad sicer grozi že od začetka.

Kaj se vam je, kot novinarju, zdelo novo v tem intervjuju?

To, da se je ostro uprl Turčiji, ki je eno leto po tem, ko je zunanji minister Ahmet Davutoglu jasno dejal, da mora Asad oditi, počasi začela spreminjati svojo politiko do uradnega Damaska. Kako vi vidite turško vlogo v sirski vojni?

Mislim, da se je Turčija ustrašila naraščajočega islamizma in kaosa ter zelo realne možnosti, da bo vojna trajala še dolgo časa. Turška politika do Sirije tudi doslej ni bila niti slučajno konsistentna. Med drugim ni Ankara naredila ničesar, da bi ustavila prihod uporniških borcev iz vrst skrajne islamistične skupine Fronta Al Nusra prek svojega ozemlja na sirska bojišča, zdaj, ko so islamisti vedno močnejši, pa se tudi sama boji islamizacije. To je shizofreno. Turški premier Recep Tayyip Erdogan si je v Siriji gotovo želel storiti več, a je proti njemu stalo večinsko javno mnenje, ki nasprotuje turškemu vpletanju v sirsko vojno in mednarodni vojaški intervenciji.

Pomemben dejavnik velike turške zadrege glede Sirije je kurdsko vprašanje. Predvsem vloga Kurdske delavske stranke (PKK), ki je pred tremi tedni sicer razglasila premirje, a to še ne pomeni veliko. Premalokrat omenjeno dejstvo je, da so se sirske vladne sile s kurdskih območij umaknile brez boja in brez »nagajanja« Kurdom, kar so ti razumeli kot zelo pozitivno, hvaležnosti vredno gesto. Sirski režim je celo pomagal oborožiti sirske kurdske skupine, ki so povezane s PKK. Aktivnosti PKK v Siriji so se v zadnjih dveh letih posledično močno okrepile in to je Turkom povzročilo ogromno skrbi. Celo toliko, da so bili pripravljeni omehčati svoj odnos do uradnega Damaska.

Vse bolj pomemben igralec v sirski zgodbi postaja tudi Jordanija, ne le zaradi beguncev in notranjih sporov. Asad je grozil tudi Amanu. Mislim, da ne bo naredil ničesar, a trenutno je zelo nepredvidljiv, želi pa si delovati zastrašujoče in nasprotnikom odvzeti pogum. Samozavest, ki ste jo omenili, je zgolj navidezna. Zdaj je ranljiv bolj kot kadar koli v zadnjih dveh letih.

A kljub temu je očitno, da se je sirski voditelj, če drugega ne, nehal pretvarjati, saj zelo dobro ve, da mednarodna skupnost v Siriji ne bo posredovala in je bil njegov načrt demonizacije upora absolutno uspešen.

Morda so ga tokrat le bolje pripravili na intervju ... Niti enega razloga za zadovoljstvo nima. Režim prav zdaj izgublja nadzor nad provinco Dara in velikim delom juga. V Sirijo ob pomoči nekaterih zalivskih in evropskih držav končno prihaja nekaj »uporabnega« orožja, predvsem iz Hrvaške. Vse več je govoric, da Združene države, Velika Britanija in Francija v Jordaniji – in tudi drugod – urijo upornike. Moji ameriški viri pravijo, da ameriško zunanje in obrambno ministrstvo prvič v zadnjih dveh letih razpravljata o morebitni vojaški intervenciji, ki bi temeljila na uvedbi območja prepovedi letenja na jugu in ne na že delno osvobojenem severu in vzhodu države. Po drugi strani je Zahod razburjen zaradi nezanikljivega dejstva, da so islamistične sile prevzele pobudo v uporniškem gibanju. Kljub temu da je res pozno, mislijo, da morajo nekaj narediti. Takoj. To za Asada pač niso dobre novice. Torej, res ne vidim niti enega razloga za njegovo samozavest.

Mednarodna skupnost ni dve leti storila tako rekoč ničesar. Stala je ob strani in Sirijo prepustila samo sebi in mrhovinarjem ter sirskemu prebivalstvu s svojo etično in strateško impotenco napisala smrtno obsodbo. Tu nikakor ne krivim le Rusije in Kitajske, ampak predvsem pomanjkanje poguma v zahodnih državah.

Bolj se ne bi mogel strinjati. A zadnje tedne vendarle čutim nekaj malega premikov v pravo smer. Ko je v Sirijo prišlo hrvaško protioklepno in protiletalsko orožje, se je začelo razmerje na bojiščih spreminjati. Hrvaška bo v Evropsko unijo vstopila, če se ne motim, julija. Le še dotlej zanjo ne velja embargo na prodajo orožja Siriji. In posledične sankcije. Hrvati prodajajo orožje upornikom. Plačujejo ga – najverjetneje – Saudijci in Katarci. A očitno se bo ta dalo početi le še do julija. Zanimivo in zelo pomenljivo je, da Američani to dovolijo. Francozi so že napovedali, da bodo morda celo ignorirali odločitve EU glede Sirije. Stvari se očitno premikajo, a prav nič še ni jasno. Upam, da se bo kaj konkretno spremenilo.

Ob tem ne gre le za kronično pomanjkanje poguma zahodnih držav, ampak tudi za veliko neumnost. Problem je zdaj enormen. Zahod je v imenu boja proti Al Kaidi bojeval dve zelo neumni vojni v Iraku in Afganistanu, šel nad libijskega polkovnika Moamerja Gadafija in z brezpilotnimi letali obstreljeval cilje v Pakistanu, Jemnu in Somaliji. Islamistični uporniki v sirskem primeru niso Al Kaida, so pa islamski skrajneži, ki jim gre bolje kot kdaj prej in so neposredna posledica zahodne politike v Siriji. Norost.

Poročila s terena pravijo, da je prepozno. Spopadi med uporniškimi gibanji so vse bolj srditi, o čemer sem se že lani jeseni prepričal tudi sam, hkrati pa je (ne le v medijih) povsem prevladal diskurz državljanske vojne, ki je spopade naredil bistveno bolj krvave, spodbudil revanšizem in onemogočil kakršno koli tranzicijo.

To drži, a upam, da vseeno še ni prepozno. Vojno je treba čim prej ustaviti. Kakor koli že.

Princip »deli in vladaj« je bil v Siriji zelo uspešen. Bašar al Asad je upor sekularnega prebivalstva namenoma prevedel v sektaško oziroma državljansko vojno. Naredil je vse, da bi postal žrtev in ne krvnik. Medtem pa je njegova vojska ubijala dvesto ljudi na dan in bombardirala po vsej državi.

Asad zdaj dobro ve, da je izgubil velik del države, ki ga nikoli ne bo mogel vrniti pod svoj nadzor. Zato spreminja vojaško taktiko. Zdaj rešitev vidi v razdelitvi države med različne gospodarje vojne, med katerimi bi bili tako skrajneži kot tudi Muslimanski bratje in kriminalne združbe. Po tej formuli »nove Sirije« bi bil on največji gospodar vojne, ki bo nadzoroval obalo in večji del alavitske skupnosti. To je Bašarjev plan B. Podobno se je zgodilo v Libanonu, kjer si je nekaj gospodarjev vojne sčasoma povrnilo »spoštovanje«.

Po mojem mnenju to ne bo delovalo. Asadov režim bo prej ali slej vojaško poražen. Kaj bo potem ... Vmesno obdobje bo zelo krvavo. Sirijo, že zdaj razkosano, bo zelo težko znova sestaviti. Oborožene skupine bodo zelo težko sodelovale s »civilnimi odbori«. To se že kaže.

Kako prihodnost Sirije vidijo vaši sirski prijatelji, sorodniki in znanci? Je med njimi vsaj malo konsenza? Kaj pravijo, kako se počutijo?

Vsak dan se pogovarjam z ljudmi iz vse Sirije. Strah jih je. Moj oče je v Damasku. Nič mi ne pove neposredno, le med vrsticami. Ko režimski bombniki letijo nad mestom, mi reče, da mimo njegovega okna letijo ptice. Če v bližini njegovega doma potekajo spopadi, reče, da je zunaj »zelo glasno«. Vsi starejši ljudje govorijo tako. Mislijo, da jim prisluškujejo, a režim po moje tega ne zmore več, saj so njegovi uradniki preprosto preveč zaposleni ...

Mnogi moji prijatelji so izgubili upanje. Utrujeni so, izgubili so iluzije. Veliko je depresije. Počutijo se osamljene in poražene. Zmaguje pesimizem. To lahko hitro razgradi osebnost. Tudi moj brat, ki je pred kratkim zbežal iz Sirije in zdaj nezakonito živi v Katarju, je klinično depresiven. Ne more ne spati ne misliti. Osebna življenja so propadla. Smrt je vsenavzoča. Kaj reči otrokom, ki zjutraj pred svojo hišo najdejo razkosano žensko truplo?! To je sirski vsakdanjik, ki mu ni videti konca. Že dolgo ne gre več za revolucijo, ampak za golo preživetje. Ljudje so globoko travmatizirani. Mnogi so izgubljeni. Družba je razbita, narašča kriminal. Veliko je ugrabitev, ogromno je sovraštva. Sektaško nasilje se dejansko stopnjuje. Tudi želja po maščevanju, na vseh straneh. Nič več ni racionalnosti. Suniti in alaviti se skoraj ne pogovarjajo več, tudi zmerni ne. A to bi bilo nujno. Le tako lahko preživimo. Kot ljudje. Kot narod. Kot država.

Na začetku revolucije je bilo nasprotno. Toliko volje, veselja, idej, energije! Zdaj je edina dobra novica, da Bašar al Asad izgublja ...

Konsenza glede prihodnosti ni. Ljudje so zmedeni. Večina si seveda želi demokratične prihodnosti in svobodnih volitev, a o demokraciji se je v času tako krvave vojne resnično težko pogovarjati. Ljudje si želijo, da Asadov režim pade, hkrati pa se bojijo »dneva potem«. Predvsem morebitnega popolnega islamističnega prevzema oblasti in maščevalnega pohoda skrajnežev. Osnovna ločnica med mojimi sirskimi sogovorniki je, da jih del zagovarja mirovna pogajanja in nekakšno prehodno obdobje, del pa verjame le še v oborožen odpor brez kompromisov. Osebno mislim, da je zavzemanje za pogajanja tukaj in zdaj naivno, čeprav jih globoko razumem. Ogromno ljudi je umrlo. Prelivanje krvi je treba ustaviti, a Asad si z govorjenjem o pogajanjih le kupuje čas. Medtem pa nemoteno pobija naprej. Izgubili smo več kot 70.000 ljudi. Četrtina ljudi je morala oditi z domov. Država je, tako ali drugače, uničena. Za to so krive zahodne države, arabski svet, Kitajska, Rusija in Turčija. A tudi velik del svetovne levice, ki je na primeru Sirije brutalno pogrnila. Zavzela je neverjetno neumno pozicijo in z logiko teorije zarote proti Bašarju al Asadu stopila v bran sirskega režima. Levica je s tem izdala svobodo. Svetovna levica se obnaša tako, kot se je pri srbskem voditelju Slobodanu Miloševiću. Tudi zato je levica danes tako irelevantna, kar je posredno omogočilo vzpon islamizma. Levičarsko razmišljanje je preprosto pogrnilo. Ni se moderniziralo, ni se na novo osmislilo.

Mislim, da se vojna v Siriji lahko konča le vojaško. Tudi v primeru uporniške zmage lahko izbruhne boj za oblast med islamisti in zmernimi silami, a vseeno mislim, da bi lahko prišlo do dogovora. Različne, tudi najbolj različne uporniške skupine so že večkrat dokazale, da lahko zelo dobro sodelujejo. Zmerne in sekularne skupine se lahko s salafisti spopadejo tudi drugače – tako da naredijo več za skupnost, da se ne pustijo skorumpirati, da so vseskozi aktivne in etične, da ne sodelujejo v umazanih igrah in početjih. Odpirati je treba šole, deliti hrano, skrbeti za bolnišnice. To so doslej dejansko počeli le salafisti, ki so ob tem vojaško bistveno močnejši od sekularnih sil. Tudi zato, ker imajo saudski in katarski denar in si to lahko privoščijo. Preprosto moramo biti boljši od njih in ljudje nam bodo zaupali.

Do zdaj sploh še nisva omenila vloge in pomena uradne sirske opozicije – Sirskega nacionalnega sveta (SNC) oziroma Sirske nacionalne koalicije (SNK). Uporniki so mi v Siriji drug za drugim govorili, da je njun vpliv na dejansko dogajanje ničen, da vse odločitve sprejemajo vojaški poveljniki in da komunikacije s SNC in SNK praktično ni.

Sirski nacionalni svet in opozicija v najširšem smislu se borita za relevantnost, tako znotraj kot zunaj Sirije. Zato je delno odgovorna tudi mednarodna skupnost, ki bi se morala trdno postaviti za opozicijo. A ne le na načelni ravni, predvsem z denarjem in orožjem. Z jasno podporo upornikom na terenu. Le tako si je mogoče pridobiti zaupanje ljudi.

Za svojo nepomembnost je kriva tudi opozicija sama. Predvsem Muslimanska bratovščina, ki je hitro in agresivno zasedla vodilno vlogo in se začela obnašati precej nedemokratično. Nisem proti bratovščini, veliko mojih sorodnikov je njenih podpornikov. Mnogi njeni člani so trpeli pod vladavino družine Asad; spomnimo se pokola v Hami, ko je dal Bašarjev oče Hafiz pobiti 30.000 ljudi. Vpliv bratovščine strmo raste in brez dvoma bo imela v sirski prihodnosti zelo pomembno vlogo. A svojo (vodilno) pozicijo si bo morala izboriti na volitvah. Zdaj še nismo v tej fazi, oni pa se, žal, že obnašajo, kot da smo v predvolilnem obdobju, in pometajo s tekmeci. Hočejo dominirati, na vseh ravneh. Ob tem so izjemno malenkostni in samoljubni, pri čemer jim celostno pomagajo Katarci, ki tega nikakor ne počnejo le v Siriji. To je zelo slaba usluga sirskemu uporu. Podaljšuje vojno. Zaradi tega je odstopil tudi bivši voditelj SNC Moaz al Katib. Eden od razlogov za razpršenost opozicije je tudi »tradicionalna« sirska politična kultura. Nimamo nikakršnih demokratičnih izkušenj. Ljudje z različnimi mnenji niso vajeni sodelovanja. Prevladujejo frakcije. Ko je sirski voditelj Šukri al Kuvatli leta 1958 predal ključe Sirije egiptovskemu voditelju Gamalu Abdelu Naserju in se je za tri leta rodila skupna arabska država, je Kuvatli Naserju dejal, da je v roke dobil državo, v kateri se ima četrt državljanov za preroke, četrt pa za bogove. To je še kako res, zlasti v političnih elitah.

Ko že govoriva o Muslimanski bratovščini in Katarju – dve leti in nekaj mesecev po začetku arabske pomladi je v arabskem svetu ostalo le še bore malo pomladi, mar ne? In ravno bratovščina si je s svojimi zalivskimi pokrovitelji dobesedno prisvojila »pomlad« in tako onemogočila vzpon mladih in izobraženih ljudi.

Drži. Jaz sicer že od začetka nisem maral termina arabska pomlad, saj sem vedel, da ga bodo komentatorji – z razlogom – zelo kmalu, najpozneje v šestih mesecih, preimenovali v arabsko zimo. Veliko je bilo naivnosti. Marsikomu se je zdelo, da so revolucije – in posledično velike družbene spremembe – lahko hitre in sorazmerno prijetne. Predvsem v Egiptu je bilo tako. Veliko ljudi je dejansko verjelo, da bo šlo v državi v nekaj mesecih vse na bolje. Da se bodo kar od nekod pojavile službe, varnost, svoboda. To naivnost in lakoto po hitrih spremembah globoko razumem. Arabske družbe so bile zadnjih petdeset let potisnjene v kot, z njimi so ravnali nasilno in poniževalno. Pod površjem je vrelo, gnilo in grmelo. Ustvarjena je bila velika škoda, ki jo bodo čutile še številne generacije.

Zdaj se je podzemlje odprlo. Ogromno stvari je prišlo na plano. Ena od posledic, poleg revolucij, je tudi razpad sistema arabskih držav. Diktature so padle. Politično, ekonomsko, družbeno, kulturno, vojaško. Tudi varnostno. Dogaja se kolaps. Najprej je ta kolaps – iz liberalne perspektive – deloval vzburljivo in navdušujoče. Na ulicah arabskih mest smo videli mlade, izobražene in večinoma sekularne ljudi, ki so se z nenasilnimi sredstvi uprli okostenelim diktaturam. In ti ljudje so bili – po mojem mnenju je bil to velik čudež – pri tem izjemno uspešni. V Egiptu se je Hosni Mubarak pobral po 18 dneh. Pričakoval sem, da bo pred njegovim odhodom ubitih več deset tisoč ljudi. Izkazalo se je, da je vojaški režim žrtvoval le svojo glavo, telo pa je preživelo. To telo je bilo prepričano, da bo lahko ohranilo vodilno vlogo v državi, in je ljudem celo omogočilo volitve, na katerih pa so z ogromno prednostjo slavili islamisti. Vojska je spoznala, da se mora umakniti. Muslimanska bratovščina, ki je imela med ljudmi status »pozitivcev«, saj so ves čas skrbeli zanje, hranili in šolali revne, popravljali napake države ter bili zaradi tega razumljeni kot pošteni in moralni, ob tem pa so se zaradi režimskega nasilja nad njimi ljudem še smilili, se je razcvetela.

Zdaj je podpora bratovščini že precej nižja, ker ne zna vladati in ne izpolnjuje predvolilnih obljub. Ko si v opoziciji ali v zaporu, se lahko dereš, da je islam rešitev. Ko si na oblasti, pa se moraš ukvarjati s konkretnimi problemi. Tu so islamisti pogoreli, vsaj za zdaj. Zato bo njihova priljubljenost še naprej padala.

A zgodilo se je veliko pozitivnih sprememb. Zid strahu je padel. Ljudje govorijo na glas. Imajo svoje mnenje. Tudi mladi a priori ne ubogajo oziroma poslušajo več starejših. Moč argumenta se je spopadla z argumentom moči. Načete so vse avtoritete. Še pred nekaj leti je bilo to popolnoma nepredstavljivo. V arabskem svetu se dogaja kulturna revolucija. To je izjemno obetaven znak za prihodnost, ki pa bo vsaj še nekaj let gotovo zelo kaotična.

Vas je kdaj zgrabilo, da bi se odrekli sedanjemu življenju in prijeli za orožje?

(dolga, a glasna tišina)

Robin?

Ne vem, kako naj vam odgovorim. Da bi z odhodom v vojno mislil resno? Ne, verjetno ne ... Ne znam niti streljati.

No, to je zgolj tehnična podrobnost.

Haha, res je. Očitno se ne bom tako zlahka izvlekel. Poskusiva drugače. Ne počutim se primernega za to, da bi lahko veliko naredil med bojevanjem. Hkrati pa tudi ne premorem dovolj junaštva. Neskončno veliko ljudi je bolj pogumnih od mene, zato lahko veliko bolj kot s puško v roki pomagam s pisanjem in ozaveščanjem. Sirski upor ima dovolj ljudi, a premalo orožja. Toda čustveno sem si resnično že večkrat želel oditi na fronto. O tem ni dvoma.

Članek je bil objavljen v tiskanem Delu pod naslovom Ljudje si želijo, da Asadov režim pade, hkrati pa se bojijo »dneva potem« (Sobotna priloga/Portret tedna, 13. aprila 2013, stran 18-19).